Ce predpostavim, da naslovno vprasanje knjige ni povsem retoricno, temvec da Andrej Blatnik z njim nagovarja tudi mene kot eno izmed njenih bralk, se verjetno cisto spodobi, da te vrstice zacnem z odgovorom: pravzaprav. Ampak potem bi bilo prav tudi, da jih s piko za odgovorom zakljucim, saj so vse nadaljnje besede ze oddaljevanje od dialoga v blatnikovski maniri. Po drugi strani se seveda lahko sklicujem na veckratno, razplasteno funkcionalnost besed in stavkov v njej in recem, da se z vprasanjem sploh ni obrnil k meni, ampak zares predvsem k sebi. In sploh ne samo z vprasanjem, saj kar nekaj besedil - in nekatera med njimi zelo eksplicitno - nagovarja domace in tuje avtorske ocete proznega minimalizma, katerega paradigmatsko, pa tudi najbolj zahtevno utelesenje predstavljajo kratke kratke zgodbe. Saj se razumemo - Andrej Blatnik je med Slovenci nedvomno eden izmed omenjenih ocetov. Ce ob tem upostevamo se dejstvo, da gre za ucitelja kreativnega pisanja in za avtorja s precizno grajeno in do potankosti reflektirano avtopoetiko, bomo razumeli in sprejeli tudi, da je dialog s samim seboj, natancneje, s celoto svojega opusa nujni sestavni del tako zastavljene intelektualne igre. In pisanje Andreja Blatnika v enem izmed svojih segmentov, zdi se celo, da iz leta v leto bolj, zagotovo je svojevrstna intelektualna igra. Ob tematizirani >vojni med spoloma< je ta igra, ki se najizraziteje razgalja z medbesedilnimi referencami (iz svetov literature, filma in glasbe) in poudarjeno stiliziranostjo pisanja, celo temeljna konstanta Blatnikovega pisanja. Kljub humorju in domnevni lahkotnosti pisanja pa bi bili precej dalec od pravega razumevanja, ce bi v njej odkrili le sled frivolnosti. Nasprotno, zdi se, da jo je avtor razmislil in precistil do zadnjega, pravzaprav prvega detajla in se na svoji poti med zgolj literarnimi in drobnimi konkretnimi svetovi ustavil pri - besedi. Ali se bolje: pri vseh moznostih (pomenov), ki jih odpira. Pri njeni konkretni moci torej. Besede so pomembne, nas opozarja ze naslov ene izmed kratkih kratkih zgodb. Besede in njihovo razumevanje, bi lahko dodala, in potem sestopanje v Blatnikova besedila zapecatila s klini: beseda - razumevanje - moc besede - razmislek - moznost. Ali bo svet, v katerega bomo sestopili, literaren, zgolj beseden ali bolj konkreten, je seveda odvisno od nas, nase interpretacije in nase odlocitve (za kontekst). Ampak imamo izbiro. V tem smo izenaceni s pripovednimi liki. In to je vazno: izbira. Se zmeraj smo namrec pri trenutku, saj razumete? Tina Kozin
Il n'y a pas encore de discussion sur ce livre
Soyez le premier à en lancer une !
"On n'est pas dans le futurisme, mais dans un drame bourgeois ou un thriller atmosphérique"
L'auteur se glisse en reporter discret au sein de sa propre famille pour en dresser un portrait d'une humanité forte et fragile
Au Rwanda, l'itinéraire d'une femme entre rêve d'idéal et souvenirs destructeurs
Participez et tentez votre chance pour gagner des livres !
