Zacetek je preprost in cist. Kar je, prevzame. To je najboljsi opis teh pesmi. Besede, izgovorjene scela, podobe iz narave. Dren, sumenje mladega listja, vrt. Vracanje in odhajanje v pokrajino, kjer cas stoji ali se, bolje, ne zmeni za cloveski cas. Ni pomembno, kam odhajamo vmes. Prsti, ki objemajo popotno palico, so zanke nase negotovosti. Skupaj s pesnikom dihamo besede. Nam ostaja le trud, poskusanje, pravi T. S. Eliot v Stirih kvartetih. Da delamo, kot da bi lahko bilo spet nekaj prvic. Pesmi kot puscice predirajo zrak in v cudovitih lokih padajo na tla. Pozenejo korenine v nas, kot korenine drena, dereze, da zmoremo ob njihovi opori tudi do prostorov, kjer zemlja dvigne temo visoko do neba. To je vaja v stanovitnosti. Ne zgolj pogleda, temvec vztrajanja, bivanja. Ne pesnik ne bralec si ne lastita nicesar. Preprosto sta, odprta, da lahko prizor ostane popolnoma gol in neprediren. Brez dokoncnih odgovorov. Kraljestvo zivali, rastlin in duhov je ves cas v pogonu, zato tu ne prides do dna. Pred nami je delo svetlobe in sanj. V vsakem verzu je skatlica vzigalic. Zar, ki ga dajejo, osvetli tudi nevidno, grozljivo mejo sveta onkraj teme, a le zato, da lahko ostajamo tostran, da lahko jemljemo vase in dajemo ven, da lahko, polni hvaleznosti, nasitimo lakoto v sebi, ko se premikamo naprej. Da smo del, delec vecjega dela, se vedno oddeljeni, a povezani z vsem. In v tem najti nekaj, kar bo govorilo naprej. Iskro, privid ognja, neskoncno majhen bozji delec? Kljub dvomom, kljub nevarnosti unicenja, kljub krhkosti ne le nasega, ampak vseh zivljenj, vsega zivega. Ti drobni delci stvarnosti, trajekt, mravlje, paradizniki, ptice, gozd, reka, stkani v kozmos, v katerem je pesem edini priblizek ljubezni. Caka, pripravljena, da vstopimo. Delo (pesmi) se nadaljuje v nas. Nenehno. Potihoma, sami pri sebi, prosimo, naj bo jutri spet. Ko berem, sem tudi jaz del te poti. Delam, kar je treba. Tako pomembno je vse in nenehno se spreminja in to skeli kot lakota. Oprosti, Jure, da spremni zapis pisem s parafrazami tvojih besed, a pri zares odlicnih pesmih so druge besede odvec. Naj zapisem le, kar si ob Delcih dela mislim: da je to najboljsa knjiga pesmi, kar sem jih brala v zadnjem casu. Verzi, ki so jasni, cisti, preprosti, polni pomena, polni sveta. Stvarnosti ne uporabljajo za platformo, za platno ali za pretvezo. Odprti so za vse: od vseh dreves, zivali, vremenskih pojavov, odtenkov svetlobe, skrivnostnih in razorozujocih spranj v pokrajini, ki si v duhu in besedi vzamejo svoj prostor, do slive na vzhodnem koncu vrta. Govorec/pesnik ne skriva svojih negotovosti, strahov, svoje (in lahko dodam, ob branju, nase) izgubljenosti sredi ponavljajocih se vsakodnevnih poti, ki se stekajo v eno samo, vedno krajso pot do tiste neznane pokrajine, iz katere se potnik ne vrne. Angazma teh pesmi je v njihovi pristnosti. V njihovi polnosti. Ker so mocne kot skala, kot sonce. Metafore so izvirne, dobre, podobe zive, prepricljive, verzi brez odvecnih besed, ritem cvrst, s hitrostjo cloveskega koraka. Nimam dovolj pravih, preseznih besed, da bi knjigo opisala, kot si zasluzi. Toda (ce si spet sposodim verz ene od pesmi) dovolj je dosti manj: rada imam to knjigo, njene pokrajine. In tudi vi, ki se podajate na pot v to knjigo pesmi, boste lahko, ko boste prisli do zadnje strani, ponovili: Ko bomo sli od tod, bomo vzeli vrt s sabo (Veronika Dintinjana).
Il n'y a pas encore de discussion sur ce livre
Soyez le premier à en lancer une !
"On n'est pas dans le futurisme, mais dans un drame bourgeois ou un thriller atmosphérique"
L'auteur se glisse en reporter discret au sein de sa propre famille pour en dresser un portrait d'une humanité forte et fragile
Au Rwanda, l'itinéraire d'une femme entre rêve d'idéal et souvenirs destructeurs
Participez et tentez votre chance pour gagner des livres !
