Ze lep cas si prizadevam napisati tehle nekaj vrstic, ki naj bi med bralke in bralce pospremile pesniski prvenec Ivane Komel. Delo mi nikakor ne gre od rok; vsakokrat znova pisem o tem, kako drobne, nezne in krhke so Ivanine pesmi, kako nepretenciozne so, s koliksno pozornostjo zrejo v svet, kjer so lastovke preglasile vrvez pescene plaze, kjer mlad galeb s polomljenim krilom najde mesto za umret pod nasim parkiranim avtom, kjer gostje v mestni slascicarni ropotajo s salicami, zlickami in krozniki, kot da bi si zeleli opozoriti druge, da so se zivi. Vse to sicer drzi, Narekovano iz postelje res privlaci vse, kar je tiho, izmuzljivo, bezno in obrobno, ampak v glasu, s katerim Ivanina pesem govori, je neki ton, neki kljucen odtenek, ki ni dosegljiv rokohitrskim pojasnilom in panoramskim interpretacijam. In je neko custvo, ki me s svojo nepreracunljivostjo razorozi. Lahko si sicer zamislim bralca ali bralko, ki bosta med platnicami te knjige naletela samo na preproste, neokrasene, neposredne stavke, na utrinke in malo pomembne prigode iz vsakdanjega zivljenja, ki se asociativno, kakor da brez pravega reda vrtincijo skoz verze. Spet kdo drug bo ob Narekovanem iz postelje nemara modroval o postmodernem svetu, kjer so stare, velike zgodbe izpodrinile tiste male, ne-grandiozne, ampak vse to se mi zdi nekako prekratko, ko preberem - Vsec mi je, da lahko vidim vrhove dreves - in je potem ta uzitek ob pogledu na krosnje dejansko ves tu, zadovoljno brbotajoc v svoji enostavni, a neodjenljivi prisotnosti. Ali pa drugje, kjer naletim na pesem o Stelli, psicki, ki se je izgubila: Moj strah se ujame z njenim - da je ne bo nazaj. Da jo je povozil avto. Da si je nasla neko drugo druzino. Da sama in mokra od dezja brska po smetnjakih. Iscem jo. Lepim lepake z njeno sliko po mestu. Klicem. Da ne vem vec, ali klicem njo ali sebe. Mogoce je posebna moc Narekovanega iz postelje v tem, da svoje bralce nagovarja, kakor da se nismo vsi skupaj ze davno navadili skomigati z rameni. Ko se Ivanina pesem izreka, se mi zdi, preprosto ne misli na opreznost, skepso in cinizem, s katerimi sicer prihajamo k ljudem in stvarem tega sveta. In ne; na tem ni nic majhnega.Goran Dekleva
Il n'y a pas encore de discussion sur ce livre
Soyez le premier à en lancer une !
"On n'est pas dans le futurisme, mais dans un drame bourgeois ou un thriller atmosphérique"
L'auteur se glisse en reporter discret au sein de sa propre famille pour en dresser un portrait d'une humanité forte et fragile
Au Rwanda, l'itinéraire d'une femme entre rêve d'idéal et souvenirs destructeurs
Participez et tentez votre chance pour gagner des livres !
