Ne le zato, ker je mit o Sizifu prakticno edina izrecna literarna referenca (Kucanova misel o danasnjih sanjah in jutrisnjem dnevu to morda vseeno se ni), ki nastopi v Katjini drugi knjigi pesmi, temvec preprosto zato, ker gre za spoznanje, izraslo iz nemogocih zahtev, ki jih pred nas postavlja literatura, naj se enkrat ponovimo: Svet je nedovzeten za nasa iskanja smisla, pa naj ga odevamo v se tako lepa oblacila in ga plemenitimo s kar najprodornejsimi mislimi. Ce gre - in zakaj ne bi slo? - ze prvo pesem in z njo vso knjigo razumeti tudi v duhu njenega zakonodajnega naslova, potem je premisljevanje odnosa med stvarmi in ljudmi ena prednostnih postavk v opisu del in nalog, ki naj jih poezija danes opravlja. Od katere pricakujemo, da jih bo opravila zaradi in namesto nas. Nas s svojo neznostjo varovala in med seboj povezovala tuja svetova, ki se nikakor ne moreta sporazumeti glede svojega skupnega bistva. Branila dosegljivo pred nasim polascanjem in tesila clovekovo bolecino neubesedljivega. O Katjini poeziji bi lahko rekli, da gladi in rahlja nesporazume, ki so nastali med obema stranema. Njen pesniski postopek, ki je pri svojem bratenju lirskega subjekta z empiricnim avtorjem vcasih ze kar spogledljivo neposreden, dozivljam kot pisanje opomb, pripomb in pojasnil k udarnemu verzu, ki nastopi v vecini njenih pesmi. Ta namrec kljub svoji pomenski intenzivnosti (ravno zaradi nje so avtoricini verzi tako primerni za trganje iz konteksta in samostojno podajanje v obliki aforizmov) za svoj celovit izraz potrebuje - pesem. Ucinek, ki ga ustvarja in vcasih kar v obliki pesemskega sklepa prinese ta postopek, je lahko skoraj neznaten in celo »banalen«, kot je na videz banalno vse, cesar v dolocenem kontekstu nismo vajeni. Kot v pesmih, ki niso ravno popevke, nismo vajeni srecati cloveka, ki je preprosto srecen, pa ceprav le za hip, ali ponuditi objema, ki bo nekomu pomagal nositi tezo globokih spoznanj. Poezija Katje Perat je poezija, ki raste iz zavedanja, da je samo zivljenje trdovratnejsa navada od misljenja. In ki ji tega ni nerodno priznati. Kajti vrednosti so relativne, in stopnje davka so tiste, ki dajejo svetu neko zasilno trdnost. Urban Vovk
Il n'y a pas encore de discussion sur ce livre
Soyez le premier à en lancer une !
"On n'est pas dans le futurisme, mais dans un drame bourgeois ou un thriller atmosphérique"
L'auteur se glisse en reporter discret au sein de sa propre famille pour en dresser un portrait d'une humanité forte et fragile
Au Rwanda, l'itinéraire d'une femme entre rêve d'idéal et souvenirs destructeurs
Participez et tentez votre chance pour gagner des livres !
